Ljubljana, 19.1. 2024 – Tiskovna konferenca koalicije Neuporabnic Centra Rog ob tretji obletnici evikcije uporabnikov Avtonomne tovarne Rog in napovedi večernega Pohoda po okupirani Ljubljani iz Miklošičevega parka ob 18ih.
Gentrifikacija = okupacija!
Prebivalci Ljubljane smo že dolgo slutili, da se v mestu odvijajo sumljivi procesi. Da je
mesto vse manj naše in da vse bolj prehaja v roke nekemu drugemu sloju ljudi. Lahko je
šlo za drobne dogodke – na primer zaprtje priljubljenega lokala, ki je prešlo v last
neznanemu podjetju in čez noč spremenilo klientelo. Lahko je šlo za velike škandale, na
primer afero Stožice, kjer je milijone evrov javnega denarja poniknilo v žepe zasebnikov,
ki so nato opeharili tako podizvajalce kot prebivalce. Lahko je šlo za stanovanja v naših
blokih, ki so postala hotelske sobe za turiste in dvignila cene naših najemnin. Ali pa za
drevesa, ki so padla pod motorkami, da so naredila prostor za betonske monolite. Vedeli
smo, da nekaj ni prav, in da se pod površjem teh dogodkov skrivajo igre moči,
razlaščanje, nasilje… toda vsak posamezen dogodek nam je bil vedno znova
predstavljen zgolj kot “posel”, kot “naložba” ali pa “razvoj okolice”.
Resnična narava teh procesov je v vsej svoji surovosti na površje prišla šele 19. januarja
To je bil dan, ko so mestne elite uprizorile okupacijo nekega ozemlja, kakršne
sicer poznamo iz vojnih filmov. Zamaskirani plačanci so navsezgodaj zjutraj metali
speče prebivalce na ulico, medtem ko so drugi že razbijali šipe in so bagri rušili stene,
policisti v bojni opremi pa praznili kanistre solzivca. Vse to je potekalo popolnoma
ilegalno, brez obvestila, brez izvržbenika, sredi epidemije… Stotinam ljudem so bili
odvzeti prostori, imovina in dostojanstvo, mestne oblasti pa so medtem o njih v medijih
širile ponižujoče laži. 19. januarja 2021 je bil dan, ko je Zoran Janković okupiral
Avtonomno tovarno Rog, ter s tem oznanil novo obdobje odkrite, brezsramne in
pospešene gentrifikacije Ljubljane.
Širša javnost v tistem trenutku morda še ni povsem razumela oblastnega dejanja kot
okupacijo. Propagandni aparat mestne občine nas je še dolgo prepričeval, da so zgolj
“prevzeli območje pod nadzor”, in da bo tam kmalu zrastel veliki javni center, ki bo na
voljo vsem prebivalcem. Šele z otvoritvijo novega Centra Rog oktobra lani se je zares
razkrinkalo, kaj vse je stalo za nasilnim rušenjem: 27 milijonov evrov vredno stavbo so si
namreč razdelile mestne elite in njihovi prijatelji – od županovih najljubših gostincev, do
njegovega bivšega mestnega svetnika, do žene Aleksandra Čeferina, katerega
odvetniška družba je pomagala pri deložaciji Rogovcev…Šlo je za okupacijo v čisto
pravem pomenu besede! In če še komu ni bilo jasno, so ti ljudje ob otvoritvi svoje nove
graščine z nasmeški na obrazih skozi stekleno pročelje opazovali, kako pred vhodom
policisti ponovno škropijo solzivec na ljudi, ki so jim bila vrata v center zaprta. Do danes
še ni znano, kakšen je rezultat preiskave o prekomerni uporabi sile s strani policije.
Okupacija pa se ni ustavila pri Centru Rog, pač pa so se iz istega projekta napajale
obnove bližnjih objektov – na primer Pristopovih stanovanj na Trubarjevi, hostla družine
bivše podžupanje in lokal v lasti gostinskega magnata Svetozarja Raspopovića. Po
besedah župana Jankovića so s projektom spremenili območje Trubarjeve v ekskluzivno
območje in dvignili cene za 50%. Proces, ki ga je opisal župan, se v akademskem
žargonu imenuje gentrifikacija – “spreminjanje pretežno bivalnih mestnih predelov z
lokalnim prebivalstvom s pozidavo in prenovo, v predele s turistično, storitveno
namembnostjo višjega razreda”. Z elitistično obnovo območja okoli Roga pa se je izraz
končno preselil iz akademije v vsakdanjo rabo prebivalcev, ki gentrifikacijo občutijo na
lastni koži.
Za višje razrede je gentrifikacija “posel”, “naložba” ali “razvoj”, za prebivalce iz
delavskega razreda pa je to okupacija: en sloj ljudi z vsemi možnimi legalnimi in
ilegalnimi sredstvi jemlje predele mesta iz rok prebivalcev, da jih spreminja v svoje
zasebne investicijske cone, ostali pa moramo pristati na njihove pogoje bivanja. To za
marsikoga pomeni odhod iz mesta in dnevno vožnjo na delo, za druge pa plačevanje
oderuških cen in odpoved uporabe nekoč javno dostopnih območij in storitev. Če kdo do
zdaj ni razumel, kaj se je zgodilo z Ljubljano, jim je okupacijsko logiko jasno razložil
investitor v luksuzno Palačo Schellenburg Jože Anderlič, ko je lastnike opisal kot
narodno elito, vse nas pa za “amorfno gmoto, ki ne ve kako in kam…”. Vrhunsko ga je
dopolnil lastnik nepremičninske agencije Stoja Zoran Đukić, sicer partner hčere
gradbenega mogotca in Jankovićevega poslovnega partnerja Stojana Petriča, ko je za
Tarčo povedal: “Mi smo privatni investitorji, mi s svojim denarjem delamo, kar želimo…”
Elite nam direktno sporočajo, da je prestolnica njihova.
Ideja, da si lahko določeni posamezniki lastijo dele mesta, pa je moralno zavržna in
skregana z zgodovino. Ne smemo pozabiti, da je Palača Schellenburg, s katero se
danes kitita gospod Anderlič in gospod Đukić, bila nekoč Kolizej – nekdanja vojašnica in
spomeniško zaščitena stavba. Zgrajena je bila kot javni objekt, v njej so kasneje živele
delavske družine, v zadnji fazi so tam potekale kulturne prireditve. Jože Anderlič je
območje kupil za drobiž in s pomočjo takratne kulturne ministrice Majde Širce uspel
odpraviti spomeniško varstvo, pod pogojem, da bo zgradil operno dvorano… Prebivalci
so bili deložirani, dobili pa so zgolj 4.200 evrov odškodnine. Operna dvorana se ni nikoli
materializirala, na njenem mestu so luksuzna stanovanja, za katere gospod Anderlič s
partnerji računa do 12.000 evrov po kvadratnemu metru. In ko se sprehajamo po mestu,
lahko za praktično vsakim novim objektom najdemo podobno zgodbo: deložacije
prebivalcev, izkoriščanje in smrti delavcev na gradbiščih, pakti s političnimi vplivneži,
prevare in podmizne kupčije…vse to, da lahko samozvana elita proglasi nek teritorij za
svoj in ga trži drugim bogatašem za dobiček.
Prilaščanje mesta za potrebe kapitala pa je zavržno tudi iz širšega družbenega vidika.
Ko so nas enkrat razlastili, lahko okupatorji naprej služijo na nepremičninskih
špekulacijah zgolj pod pogojem, da ostali še naprej vzdržujemo njihov sistem s
spremembo naših življenj. Cela generacija ljudi jim plačuje v obliki oderuško visokih cen
stanovanj in najemnin, v obliki selitev na cenejše podeželje in dnevno vožnjo na delovna
mesta, v obliki dražjih dobrin in storitev, v obliki bolj onesnaženega zraka in manj zelenih
površin… Okupacija ni enkratni dogodek – izvede se prav z namenom, da lahko vse
družbene procese vpreže v interese elit, torej v povečevanje vrednosti njihovih naložb.
Vse, kar ne prispeva k rasti dobičkov, pa je zadušeno. Tako se je prestolnica v pičlih
dveh desetletjih spremenila v kulturno izpraznjeno potrošniško kuliso za turiste. Postala
je predraga za življenje velikega dela ljudi, ki v njej dejansko delamo. Kar 140.000 ljudi
se vsak dan vozi na delo iz drugih krajev Slovenije, to je 30% več kot leta 2008 – za njih
ni ne stanovanj, ne zdravnikov, ne vrtcev, imajo pa na voljo tapas bare, Applove trgovine
in 27-milijonov evrov vreden Center Rog, v katerem lahko menda “izdelajo čoln”.
Danes so posledice pohlepnega rovarjenja po mestu postale že tako očitne, da jih ne
morejo ignorirati niti srednji sloji, niti osrednji mediji, niti politiki v vladi. Nedavna
javnomnenjska raziskava evropske komisije je razkrila, da je vse večji del prebivalcev
nezadovoljnih z bivanjskimi pogoji v mestu – le 26 odstotkov jih misli, da so stanovanja
dostopna, dramatično je padlo tudi zaupanje v dostopnost zdravstva in drugih javnih
storitev. Zato je s strani politike tudi več govora o gradnji socialnih stanovanj, o
obdavčitvah nepremičnin in regulaciji kratkoročnega oddajanja, toda konkretna dejanja
daleč zaostajajo za potrebami ljudi. Zaostajala bodo še naprej, saj je nemogoče
pričakovati, da bo politični razred, ki je pogosto tudi sam do pasu pogreznjen v
nepremičninske špekulacije, šel v vojno s kapitalom. Že današnja nepripravljenost, da
se zemljišča v lasti SDH – zemljišča, ki smo jih prebivalci že odkupili! – prenesejo na
stanovanjski sklad, je jasen pokazatelj, da lahko računamo zgolj na kozmetične ukrepe,
na simbolična dejanja znotraj območja, ki bo še naprej ostalo okupirano.
Prebivalci mesta smo zato edini, ki lahko ustavimo gentrifikacijo. Menimo, da ni dovolj
samo mirno sobivati z okupatorji in čakati na dobrohotne rešitve s strani oblasti…preden
bodo prišla njihova obljubljena stanovanja, bo gentrifikacija terjala še 10-krat več žrtev.
Enostavno ne smemo več dopuščati, da območja, ki jih nujno potrebujemo za življenje,
še naprej padajo v roke spornim kapitalskim projektom.
Zato je potrebna aktivna osvoboditev mesta. V koaliciji Neuporabnic Centra Rog
napovedujemo, da se bomo z vsemi sredstvi borili proti spornim javnim in zasebnim
nepremičninskim projektom v Mestni občini Ljubljana – z medijskimi in pravnimi vzvodi,
kot tudi s protesti, blokadami in zasedbami. Ni nas malo. V mestu so se že formirale
številne ljudske iniciative, ki so aktivne vsaka na svojem področju in beležijo tudi
pomembne zmage – med drugim so prebivalci uspeli ustaviti Pečečnikove načrte z
Bežigrajskim stadionom in gradnjo vila blokov na zelenih površinah Šišenskega naselja
6, osvobodile so zemljišče, kjer je danes avtonomni prostor PLAC, vse aktivneje se za
svoje prostore borijo tudi sindikalizirani kulturno-ustvarjalni delavci in študenti.
Da bi opozorili na nujnost akcije, se podajamo na pohod po točkah, ki so v zadnjih
desetletjih posebej boleče občutile uničujoč vdor kapitala – od Kolizeja, do Šumija, Roga,
Cukrarne in drugih mestnih punktov, ki jih je požrl pohlep bogatih. K temu dodajamo še
dolg seznam gentrifikacijskih točk – od Stožic do Drame, od starih hiš v Rožni dolini do
Tobačne, od Uršulinskega samostana do Akademskega kolegija. Ne obeležujemo jih
zaradi nostalgije, pač pa iz želje, da se ta seznam končno zaključi, in da se
gentrifikacijskemu nasilju naredi konec.
Dolgo smo potrebovali, da smo lahko prepoznali, kaj je zares gentrifikacija in kdo jo
povzroča. Danes je postalo vsem jasno, da gentrifikacija ni nič drugega kot okupacija
bogatih. Jasno je tudi, kdo so protagonisti: na eni strani kapitalske elite pod
pokroviteljstvom župana Jankovića, na drugi strani “amorfna gmota”. Morda pa bodo
elite kmalu spoznale, da prebivalci mesta vendarle nismo tako amorfni, kot bi si želeli, i
da tudi vemo “kako in kam”. Leto 2024 bo leto boja proti njihovi okupaciji.
Živela svoboda!