7. februarja ob 12ih smo v sindikalni konfederaciji Glosa – ZASUK izvedli satirično podelitev alternativnih nagrad Prešernovega sklada, ki so jo izvedli naši člani: Tina Podbevšek, Anastazija Leščak in Davorin Juhart. Prejemnikom alternativnih nagrad Prešernovega sklada, Renati Zamida, direktorjem javnih kulturnih zavodov in generaciji samooklicanih kulturno-akademskih disidentov iz osemdesetih, iskreno čestitamo!

Vabimo vas, da si v nadaljevanju preberete utemeljitve vseh treh nagrad.

UTEMELJITEV NAGRADE ALTERNATIVNEGA PREŠERNOVEGA SKLADA RENATI ZAMIDA

Prvo nagrado alternativnega Prešernovega sklada za leto 2024 prejme nova direktorica 25 milijonskega projekta Centra Rog, Renata Zamida, za uspešno krčenje produkcijskih prostorov ter sodelovanje pri intenzivni turistifikaciji in gentrifikaciji prestolnice.

Direktorica Renata Zamida, ki je v kulturnih krogih znana po svojih izjemnih menedžerskih sposobnostih, je zagotovo ena od najbolj dejavnih nagrajencev izmed vseh današnjih nagrajencev. Je človek nenehne akcije, saj išče nove poti za svoje izražanje in ustvarjanje. Prosto po Prešernu bi ji lahko rekli kar kulturniški multipraktik. Včeraj direktorica Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, danes direktorica novega Centra Rog, svojo osebno in lokalno izkušnjo prepleta z mojstrskim obvladovanjem razumevanja materije in s tem pretirane gneče, ki bi lahko nastala na 8.500 kvadratnih metrih. S seštevanjem metra za metrom ter zamišljanja nezamisljivega (ne podcenjujte namreč možnosti, ki jih nudijo knjižnica in hodniki za ustvarjanje), Zamida, odpira nove dimenzije kulturniško-umetniškega ustvarjanja znotraj četrtine celotnega prostora Centra Rog. V zgodovinski krizi produkcijskih prostorov, ko je v treh letih več kot 1000 ljudi izgubilo svoje prostore, je prav Zamida tisti varuh, naš kulturni križar, ki brani in omogoča razvoj visoke umetnosti in utrjevanja liberalnega okusa ter estetskih norm vladajočega razreda.

Naša komisija se strinja z nagrajenko, da je gentrifikacija resnično termin, ki se ga uporablja vsevprek. Zamida namreč pravi, da v Ljubljani ni primera vezanega na kulturno institucijo, kjer bi lahko govorili o gentrifikaciji v pravem smislu, torej ko določene dejavnosti izrinejo prebivalce določenega okoliša. Točno tako!

Vladajoči eliti še ni uspelo povsem doseči, da bi se povsem otresla proletarske raje, ki ne razume svojega poslanstva: “Poslanstvo delavcev je to, da delajo. Ne utegnejo zapravljati svojega dragocenega časa, da bi se igrali pisatelje, pesnike, umetnike itd …”

Zato ponavljamo: Qu’ils mangent de la brioche oz. če nimate kruha, jejte potico. Če nimate prostorov za ustvarjanje, imate pred Centrom Rog 8000 kvadratnih metrov parka in še užitno drevje.

UTEMELJITEV NAGRADE ALTERNATIVNEGA PREŠERNOVEGA SKLADA JAVNIM KULTURNIM ZAVODOM, 7.2.2024

Drugo nagrado alternativnega Prešernovega sklada za leto 2024 prejmejo: javni kulturni zavodi za najbolj izkoriščevalske ustanove v državi, v katerih sta neplačevanje zunanjih delavk in delavcev in socialni dumping preko outsourcinga nekaj povsem normalnega.

Kot se sončna svetloba na poti do Zemlje ob ovirah siplje v neskončno barvitost nebesnega svoda, sicer bi se nad nami razprostirala le globoka črnina, tako javni zavodi podpirajo ustvarjalno svetlobo, da ta napravi pot od izvira do umetnine in nato med posameznike siplje neskončno barvitost umetniških del, brez katerih bi med nami zavladalo barbarstvo.

Javni zavodi so že 33 let inkubatorji kulturno-umetniškega ustvarjanja, ki kulturnikom in kulturnicam, umetnikom in umetnicam, ustvarjalcem ter ustvarjalkam omogočajo, da v duhu svobodnjaštva in beraštva ustvarjajo in z nami delijo umetnost, ki zajema duh časa, v katerem živimo. Javni kulturni zavodi na čelu s svojo elitno kulturniško strujo so resnično gonilo napredka v naši družbi. Ta napredek vidimo že zdaj: velika večina kulturno-ustvarjalnih delavk in delavcev komaj preživi in se povsem podreja izkoriščanju zavoljo pridobivanja referenc. Vse več jih živi v hudi socialni stiski, brez produkcijskih prostorov in osnovnih delavskih standardov.

UTEMELJITEV NAGRADE ALTERNATIVNEGA PREŠERNOVEGA SKLADA GENERACIJI SAMOOKLICANIM KULTURNO-AKADEMSKIH DISIDENTOV IZ 80-ih, 7.2.2024

Po težki, a krvavi borbi so naši revolucionarji s svojimi žuljavimi rokami zagrabili za delo in pričeli graditi novo Slovenijo. Zasedli so stolčke direktorjev vplivnih institucij in zavodov.

Nagrado alternativnega Prešernovega sklada za življenjsko delo 2024 prejmejo: generacija samooklicanih kulturno-akademskih disidentov iz 80-ih, ki so se borili za vrnitev gospostva kapitala nad delovnimi ljudmi in pri tem uspeli.

80ta so bila čas razcveta kulturnih gibanj v Sloveniji! 80ta so bila čas, ko so mladi umetniki in intelektualci s provokativnimi akcijami zamajali in premagali avtoritarni enopartijski, zatiralski sistem. Sistem, ki je temeljil na tiraniji, enoumju, resnično cenenih neestetskih Titovih portretih, socialističnih stanovanjih za vse in delujočemu zdravstvenemu sistemu. “Kulturniška gibanja so bila in so še vedno temelj demokratične in osamosvojene Slovenije”.

Ravno naši nagrajenci so bili tisti, ki so v 80-ih dvignili meglo desetletja trajajoče manipulacije z oči slovenskega ljudstva in kakor Prometej prinesli ljudstvu luč resnice in svobode. Uničujoči duh kolegialnosti in tovarištva je namreč razjedal moč individualnega umetniškega ustvarjanja in možnosti različnih življenjskih stilov; pobeg od pionirskih čepic, nadležnih partizanskih pesmi in kolektivnih udarniških akcij je bil mogoč le z zaprtjem med štiri stene, stran od socialističnega delovnega ljudstva, stran od tako imenovanega fašističnega socialističnega režima, ki je zatiral vse, kar leze in gre. Iz teh sobic sta sprva odmevala vreščavo dretje nedoraslih pubertetnikov, nato mutirajoči klici, počasi pa prava borba za izogib vpoklicu v vojsko, [pohitri] ter svobodo in demokracijo. Vse v imenu prostega trga, privatizacije in spremembe vseh ljudi in narave v kapitalistično blago! Kaj bi libereli brez NSK-jevega plakata za dan mladosti, ki predstavlja sam vrh retroavantgarde? Naši nagrajenci so izpolnili tisočletne mokre sanje dedov – večinoma pokopanih ali še živečih v Argentini -, po svoji državi, kjer bo končno vladala domača kapitalistična elita, vse dokler ne pride Veliki brat.

Naši nagrajenci si resnično zaslužijo nagrado za življenjsko delo, kajti njihova kontrarevolucija se z osamosvojitvijo naše preljube domovine ni končala. Po težki, a krvavi borbi so naši revolucionarji s svojimi žuljavimi rokami zagrabili za delo in pričeli graditi novo Slovenijo. Zasedli so stolčke direktorjev vplivnih institucij in zavodov. Nekoč preganjani glasovi Nove Revije so postali govorci na državnih slovesnostih. Najbolj “nevarni umi” pa se danes smukajo med svetovnimi pomembneži na blejskem strateškem forumu. Na njihovih razstavah in koncertih se srečujejo številni politični veljaki. Naša “revolucionarna kultura” je uradna kultura/umetnost naše oblasti: Pankrti so mestni svetniki Zorana Jankovića, Milan Kučan je častni državljan NSK države v času. Naši nagrajenci imajo upravičeno zagotovljene prestižne razstave in izdaje, retrospektive in monografije, ter seveda dosmrtne rente iz državnega proračuna.

Mlada generacija umetnikov/kulturnikov se vam zato iz vsega srca zahvaljuje. Vaše življenjsko delo je resnično življenjsko; kajti ni enostavno prispevati k rušenju dosežkom socialistične revolucije. Samo zaradi vas, smo končno SVOBODNI!

Foto: Miha Poredoš