Žiga Brdnik se je za Disenz pogovajal s Katjo Praznik, našo koordinatorico za vsebine in strategije in članico Delavskega odbora.
“Z vzponom neoliberalne ideologije je umetnik postal idealen model delavca – ravno s tem, ker naj ne bi bil delavec: ko se človek izraža, ko je ustvarjalen, naj ne bi delal. Predvsem je ta model idealen, ker je ustvarjalec fleksibilen in ni zavezan delovnim normativom: delovnemu času na primer. Ker so se umetniki vedno morali preživeti z lastno spretnostjo, naj ne bi potrebovali nikogar drugega, razen sebe. Tako se to prodaja. Ustvarjalnost je povezana s pojmom avtonomije. Ko je zahodna umetnost proizvedla umetnika kot neko posebno, izjemno bitje, je hkrati ločila sfero umetnosti od ostalih delov družbe. Ta avtonomija naj bi pomenila tudi navidezno ločenost od ekonomije. Ker imajo ustvarjalni delavci afiniteto do svojega dela – marsikdo pravi, da to res rad dela – ker jim to daje nek smisel, zanemarjajo druge, družbene vidike dela. Neoliberalna logika to izjemno izkorišča, ker ljudi prepričuje, da so zaradi tega nekaj več kot navadni delavci.”
Celoten intervju s Katjo si priberite na Disenzu.